9.–10. DECEMBER
DRUŠTVO SLOVENSKIH PISATELJEV
O trendih sodobne slovenske literature in spremljajoče kritike
Sodelujejo:
Srečanje slovenskih literarnih kritikov in gostov simpozija
TRUBARJEVA HIŠA LITERATURE
Položaj slovenske kritičarke v slovenskem prostoru
15.30 / MUANIS SINANOVIĆKdo je kritik?
16.00 / MARKO POGAČARAvtor kot kritik
16.30 / PETRA KORŠIČPisanje kritike je etično dejanje ali moralna in estetska dolžnost kritike
17.00 / ROBERT KURETKritelatura ali kje je kritik?
Z ANDREASOM UNTERWEGERJEM IN TOMOM BRESEMANNOM
Kdo je kritik v nemško govorečem prostoru?
O stanju kritiškega poklica v in izven nacionalnih okvirjev
Foto: osebni arhiv
Filmska kritičarka in pedagoginja, je samozaposlena v kulturi, sicer magistrica francistike in rusistike. Redaktorica avtorske oddaje o filmu Temna zvezda in članica kolektiva Feministična jutranjka na Radiu Študent redna sodelavka revije Ekran. Film misli in o njem piše ob različnih priložnostih – prispevke objavlja v revijah KINO!, Dialogi, Družboslovne razprave.
Filmska kritičarka in pedagoginja, je samozaposlena v kulturi, sicer magistrica francistike in rusistike. Redaktorica avtorske oddaje o filmu Temna zvezda in članica kolektiva Feministična jutranjka na Radiu Študent redna sodelavka revije Ekran. Film misli in o njem piše ob različnih priložnostih – prispevke objavlja v revijah KINO!, Dialogi, Družboslovne razprave. Sodeluje s Kinodvorovima programoma za mlada občinstva Kinotrip in Kinobalon ter vodi filmski krožek na Gimnaziji Bežigrad. Občasno prevaja iz ruščine in francoščine.
V prispevku bom naslovila nestabilno pozicijo filmske kritičarke skozi opazovanje in razmislek o trenutnem položaju filmske kritike, za katero se pravzaprav že od vedno zdi, da je ogrožena praksa. Medijska krajina se silovito spreminja, prostor za kritični javni diskurz oža. Po drugi strani internet ponuja dozdevno neskončno prostora za besedo, kjer se zdi, da sta edina urednika/cenzorja število klikov, ogledov, všečkov in znakov na posameznih družbenih omrežjih – sodobnih platformah, ki izjemno hitro spreminjajo oblike izraza in načine uporabe. Kaj sprememba prostora pomeni za filmsko kritičarko? Ali se je spremenil izraz njene misli in pisave? Kako in če sploh vplivajo nanjo ti novi pogoji izrekanja? Vprašala se bom tudi, kako se filmska kritičarka spopada s še enim velikim problemom svojega žanra, torej z uslužnostjo filmske kritike drugim diskurzom – publicističnim, marketinškim, akademiskim, aktivističnim itd. –, v katerih večkrat izgublja svojo specifičnost – medij, ki je film. V prepogostem preziranju specifičnosti objekta preiskujočega, radovednega ali zaljubljenega pogleda filmske kritičarke, je razvrednotena tudi ...
njena pozicija, ki v pavšalnem sklepu postaja univerzalna: filme gledamo vsi. Kakšna je torej specifika filmsko-kritiškega pogleda? Kako se v klasično razmerje med popularnim ali množičnim in avtorskim oziroma umetniškim danes vpisuje filmska kritičarka? Kakšna je pravzaprav njena vloga? Ali njena beseda sploh še kaj pomeni ali se popolnoma izgubi v množici drugih? Za konec se bom vprašala, ali je usoda kritčarke (in to samo filmske) nujno mesto izrekanja z roba, v nestabilnosti, dvomu? Ugotavljala bom, zakaj je prekarna pozicija filmske kritičarke in filmske kritike pravzaprav lahko eksistencialna grožnja za celoten ekosistem, od filmskega ustvarjalca do gledalca, preko vseh vmesnih členov in posrednikov, ki ustvarjajo filmsko umetnost in industrijo.
Foto: osebni arhiv
Muanis Sinanović (1989) je slovenski pesnik, pisec, esejist in kritik. Objavil je štiri zbirke poezije, zbirko proznih esejev ter kratek roman. Za pesniško delo je prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec ter kritiško sito. Izbor njegove poezije je izšel v knjižni izdaji v srbskem jeziku, vključen je tudi v nekaj mednarodnih antologij.
Muanis Sinanović (1989) je slovenski pesnik, pisec, esejist in kritik. Objavil je štiri zbirke poezije, zbirko proznih esejev ter kratek roman. Za pesniško delo je prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec ter kritiško sito. Izbor njegove poezije je izšel v knjižni izdaji v srbskem jeziku, vključen je tudi v nekaj mednarodnih antologij. Redno objavlja literarne in filmske kritike v časopisih ter na portalih LUD Literatura, Vrabec Anarhist, KINO! in Ekran.
Literarni kritik v danem trenutku in prostoru zavzema vedno bolj hibridno vlogo, ki združuje knjižnega influencerja, piarovca, literarnega teoretika, stražarja literarnega polja, nekoristnega obrobneža, pogumneža in spretnega ogibalca (samo)cenzuri, kar seveda znatno otežuje definicijo pojma kritik. Obveznosti in pritiski, ki jih prevzema na svoja plača, so vedno večji, prostora za njegovo delo in visokih standardov, ki bi mu – skupaj s spodobnimi honorarji – nudili motivacijo, pa vedno manj. S tem sta vedno bolj ogrožena tudi njegova identiteta in samospoštovanje. V svojem prispevku bom skušal podati splošno diagnozo stanja, starih in novih vzrokov, ki so do njega pripeljali, vse skupaj preplesti s subjektivnimi vtisi lastnega kritiškega delovanja ter brez iluzij podati oceno o obstoječih opcijah ter možnostih sprememb.
Foto: Dora Held
Marko Pogačar se je rodil leta 1984 v Splitu. Izdal je štirinajst pesniških, esejističnih in proznih del, za katera je prejel hrvaške in mednarodne nagrade. Uredil je antologijo Hrvatska mlada lirika (2014), pozneje pa še antologijo v angleščini The Edge of a Page: New Poetry in Croatia (2019). Bil je štipendist fundacij Civitella Ranieri, Literarische Colloquium Berlin, Récollets-Paris ...
Marko Pogačar se je rodil leta 1984 v Splitu. Izdal je štirinajst pesniških, esejističnih in proznih del, za katera je prejel hrvaške in mednarodne nagrade. Uredil je antologijo Hrvatska mlada lirika (2014), pozneje pa še antologijo v angleščini The Edge of a Page: New Poetry in Croatia (2019). Bil je štipendist fundacij Civitella Ranieri, Literarische Colloquium Berlin, Récollets-Paris, Passa Porta, Milo Dor, Internationales Haus der Autoren Graz, Krokodil Beograd, Poeteka Tirana in DAAD Berlin Künstlerprogramm. Njegove knjige in besedila so prevedeni v več kot trideset jezikov. Kritike je objavljal v časopisih, revijah, na spletnih portalih, televiziji in radiu ter bil urednik revij Quorum, Zarez in Proletter. Trenutno je urednik spletne strani Kritika-HDP, posvečene literarni kritiki.
Preprost empirični vpogled pokaže, da se osebnosti/protagonista literarnega in kulturnega področja, splošno znana kot »avtor« in »kritik«, statistično pomembno prekrivata in sta pogosto združena v istem posamezniku. S tem je implicitno navzoč problem različnih vrst njunega prepletanja, ki se mu v primeru takšnega skupnega bitja (kentavra avtor-kritik ali kritik-avtor) ne moremo izogniti, zato so o tem pogosto podrobno in občasno ostro razpravljali. Zadeva dobi še eno plast, če jo opazujemo v kontekstu tako imenovanih »malih jezikov« ali »malih književnosti«. V tem prispevku bi rad poudaril nekaj posebnosti (pogosto obravnavanih kot »odkloni«), ki pridejo v ospredje v takem kontekstu in okviru. Zgled in primere bom poiskal na postjugoslovanskem literarnem področju oziroma področju držav naslednic. Poudarek bo na kontekstualnih, strukturnih in ekonomskih razlogih, ki pogojujejo čezmerno navzočnost takšnega »nestabilnega«, dvojnega položaja na literarnem/-ih področju/-ih tega območja. V nadaljevanju bom raziskoval občutljivost tega položaja v kontekstu prizorišča, na katerem se vsi predobro poznajo, ki je premočno in večkratno prepleteno, ter zastavil vprašanje same možnosti ločevanja obeh funkcij.
Foto: Sabina Plaznik
Petra Koršič se ukvarja s poezijo v več poklicih. Kot samozaposlena v kulturi je kritičarka, književnica, urednica, redaktorica, lektorica ter voditeljica in avtorica pesniških ciklov Na pesniškem tandemu in Prostor v/in pesmi, prevajalskega cikla Prevod na oknu, kritiškega cikla Nova knjiga skozi kritiko ter sinergijskega cikla AD HOC, ki združuje poezijo, glasbo in likovno umetnost.
Pri LUD Literatura je 15 let vodila Literaturo v živo. Kritike objavlja od leta 1997. Začela je na Radiu Študent, časopisu Študjozo in v reviji Literatura. Kasneje je objavljala tudi na JAK-ovem portalu Bližji knjigi. Danes objavlja eseje in premisleke v reviji Sodobnost in na nacionalnem radiu, pesniške kritike in ocene knjig pa predvsem na 3. programu – programu ARS, Radia Slovenija, na spletnem portalu MMC v rubriki Beremo, na spletnem portalu Društva slovenskih pisateljev Vrabec Anarhist, v reviji Apokalipsa, Poetikon, tudi v spletnih revijah Primus, ArsLitera. Po večletnem sodelovanju s Prangerjem že leta vodi mesečni kritiški cikel Nova knjiga skozi kritiko v Trubarjevi hiši literature, v katerem ob gostujočem kritiku in avtorju poezije poda kritiko pesniških zbirk v živo, od jeseni 2020 po Zoomu (glej Facebook Trubarjeva hiša literature – Videi). Leta 2021 je zaključila triletni mandat kot predsednica komisije za ...
nagrado mira ženske sekcije Slovenskega centra PEN. S premisleki o kritiki in literarnih vprašanjih je sodelovala na vabljenih kritiških simpozijih in mednarodnih literarnih festivalih. Je esejistika (nagrada Lirikonfestov zlat 2016) in pesnica (nominacija za nagrado Fanny Haussmann 2019 za cikel Enheduanna in 2021 za cikel Šapa sence sapica). Objavila je pesniški knjigi Furlanka je dvignila krilo (Mladinska knjiga, 2017) in Bog z mano (KD Hiša poezije, 2019). Njena poezija je prevedena v italijanski, španski, angleški, hrvaški ter makedonski jezik in je objavljena v vseh osrednjih slovenskih revijah, več zbornikih in izboru/kompilaciji Nezbrani komadi (Mladinska knjiga, 2020). Predstavlja jo na festivalih doma in v tujini, tudi ob glasbi. Čaka na izid nove knjige pesmi in se veseli ureditve kritiško-esejističnega materiala v knjižno celoto.
Pred ducatom let se je na podelitvi Stritarjeve nagrade za mladega kritika v prostorih Društva slovenskih pisateljev za hip naredila zagrobna tišina. Iz maloštevilnega občinstva je bilo nagrajenemu kritiškemu imenu zastavljeno vprašanje o Mitji Mejaku. Kdo je kritik? Za plodovitim analitičnim kritikom so poleg revijalnih objav kritik ostale tri knjige. Mitja Mejak (1926–1975) je leta 1961 objavil Književno kroniko, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada leta 1962. Od kritikov sta za njim nagrado prejela le še Vasja Predan (za gledališko kritiko) in leta 1985 Taras Kermauner (1930–2008), ki pa jo je zavrnil. Peter Kolšek (1951–2019) nagrade ni prejel. Ponuja se primerjalna analiza na podlagi knjižnih izdaj kritik. Prikazala bom število obravnavanih knjižnih del avtoric glede na vsa zajeta kritiško obravnavana dela v knjigah; katera imena se ponavljajo in tako nakazujejo kritikovo preferenco; analizo nekaj del (dolžina glede na relevantnost, ubeseditev vrednotenja …). Ob analizi nekaj Mejakovih kritik, iz katerih je razvidno, da se je kritik jasno in odločno opredeljeval do tvarine, se zdi današnja skrb nad stanjem kritike kot žanra odraz naravnega razvoja. Še sploh, če upoštevamo, da je nad stanjem kritike tožil že leta 1986 Štefan Barbarič na mednarodnem simpoziju Obdobja.
Ali gre, glede na družbene spremembe, tehnološki razvoj, spremembe na področju medijev ter vlogo, pomen in ugled kritike in kritika/kritičarke danes, za logično razvojno stopnjo, morda tudi metamorfozo, hibridizacijo (žanra)? Na podlagi obravnave Mejakove Književne kronike I in II ter Kolškove Lepe točajke bom preverila hipotezo, da je kritika v šestdesetih še uredniško usmerjala in svetovala avtorju, od devetdesetih pa bolj ocenjuje, vrednoti, tudi interpretira (sodobna literarna interpretacija na podlagi uporabe metodologij in/ali teorij, npr. afektivne hermenevtike, gender in queer teorije, ekokritike, ekofeminizma itd., kamor se pogosto prestavlja obravnava/ocena današnje poezije).
Foto: osebni arhiv
Robert Kuret je filmsko-literarni kritik in esejist. Piše za Delo, Literaturo, Ekran, KINO!, Dialoge, Vrabca Anarhista …. Na festivalu kratkega filma FeKK dela kot koselektor slovenskega in mednarodnega tekmovalnega programa, na delavnicah Ostrenje pogleda pa kot mentor filmskega eseja. Je prejemnik Stritarjeve nagrade za literarno kritiko in soavtor pesniške zbirke Kadaver Hermione Granger.
Ko nas soočijo z identitetnim vprašanjem (kdo si), naj odgovorimo s prostorsko-geografskim (kje si). Kaj za literarno kritiko pomeni to vprašanje? Ali utrjuje ali ruši našo subjektivnost? Ali je ta sploh še komurkoli pomembna? Zdi se, da nam predvsem nekaj onemogoča: kritika nima kaj iskati v transcendentni poziciji kot-da-vednosti (kar ne pomeni, da ne more presojati). Hočemo imanentno kritiko? In kaj to sploh pomeni? Morda: da ima telo – na vse mogoče načine. Da se začne z literaturo nevarno zbliževati. Da z njo tvori mutacije. Kritika nikdar ne bo mogla biti literatura, a lahko postaja – kritelatura.
Pisatelj, pesnik in prevajalec. Rojen leta 1978 v avstrijskem Gradcu. Od leta 2020 je Andreas
Unterweger urednik legendarne literarne revije manuskripte, ki jo je leta 1960 osnoval Alfred Kolleritsch. Njegova proza in poezija sta bili
prevedeni v več jezikov. Najnovejša izdana dela: kratke zgodbe Grungy Nuts (2018, Gradec:
Droschl), roman Le livre jaune (Pariz: Lanskine, 2019), pesniška zbirka Poèmes (Pariz: La
traductière, 2019) in pesniška zbirka Nijedna pesma (Beograd: No rules izdavaštvo, 2021).
Leta 2022 bo pri založbi Droschl izšel njegov
novi roman z naslovom So long, Annemarie.
Leta 2016 je prejel nagrado manuskripte, leta 2009 pa nagrado graške akademije.
Tom Bresemann se je rodil leta 1978 v Berlinu, kjer piše, objavlja, živi in organizira dogodke. Od leta 2004 objavlja različna besedila v revijah in antologijah, izdal pa je tudi več pesniških zbirk in proznih del. Njegova besedila so bila prevedena v angleščino, italijanščino, švedščino, grščino, španščino in hebrejščino. Njegova poezija velja za politično – kritiki menijo, da je »uporniška«. Zapisali so: »Njegove pesmi so gverilska poezija, poetična ulična umetnost. Grda točka, ki se izkaže za ogledalo.« Pogosto se konceptualno ukvarja z jezikovnim gradivom, ki ne sodi v literaturo in poezijo. Pesmi bralca nagovorijo močno, to pogosto še stopnjujejo ter ga silijo, da zavzame stališče do obravnavanih tem in snovi v njih. Politična poezija se mu zdi bolj orodje odkrite razprave kot preprostega strinjanja.
»Navsezadnje si Tom Bresemann z ironičnim, skoraj sarkastičnim komentarjem želi, da zlo izženemo z nič manj kot aplavzom, s hrupom
kolektiva, in s tem uspešno izpeljemo prevzem mestnega parka! Povedano drugače, tega
prostornega mesta užitka, vrta za vse ... To pa je vsekakor predlog za določeno duhovno stanje, odprt tečaj etike in propada Evrope, razširjeno zavest, ki nam končno omogoči razumevanje, da moramo življenje deliti z drugimi, da je treba
temeljne pravice človečnosti nenehno zagovarjati in braniti.« Thalia Stephanidou maj 2014.
Ko je leta 2004 začel objavljati, je ustanovil tudi organizacijo S³ LiteraturWerke in začel dejavno organizirati različne bralne dogodke in simpozije ter izdajati publikacije. S³ LiteraturWerke se je posvečala postavljanju literarnih dogodkov v javne situacije in nenavadne odnose.
Leta 2006 je skupaj z Moritzem Malschem in Katharino Deloglu osnoval ustanovo Lettrétage. Organiziral je več sklopov branj in mednarodnih konferenc, hkrati pa je tudi eden od direktorjev omenjene organizacije. Bil je umetniški direktor Festivala za nove načine predstavljanja literature SOUNDOUT!. Je eden od pobudnikov mednarodne mreže CROWD. Kuriral je več projektov in sklopov branj, med njimi VR App"B.A.U.".
